Konvencije MOD

KONVENCIJE MOD, KI JIH JE RATIFICIRALA RS

KONVENCIJA ŠT. 144

Obvestilo o začetku veljavnosti Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 144 o tristranskih posvetovanjih za spodbujanje izvajanja mednarodnih delovnih standardov

Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela, ki jo je v Ženevi sklical Administrativni svet Mednarodnega urada za delo in se je 2. junija 1976 sestala na enainšestdesetem zasedanju,

ob sklicevanju na določbe obstoječih mednarodnih konvencij in priporočil o delu – zlasti Konvencije o svobodi združevanja in varstvu pravice do organiziranja, 1948, Konvencije o pravici do organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, 1949, in Priporočila o posvetovanju na panožni in državni ravni, 1960 – ki potrjujejo pravico delodajalcev in delavcev do ustanavljanja svobodnih in neodvisnih organizacij in narekujejo ukrepe za spodbujanje učinkovitega posvetovanja na državni ravni med javnimi organi ter organizacijami delodajalcev in delavcev, ter na določbe številnih mednarodnih konvencij in priporočil o delu glede posvetovanja med organizacijami delodajalcev in delavcev o ukrepih, ki jih je treba uveljaviti, ob upoštevanju četrte točke dnevnega reda zasedanja z naslovom Ustanovitev tristranskega mehanizma za spodbujanje izvajanja mednarodnih delovnih standardov in ob odločitvi, da se sprejmejo nekateri predlogi o tristranskem posvetovanju za spodbujanje izvajanja mednarodnih delovnih standardov, po odločitvi, da se ti predlogi oblikujejo kot mednarodna konvencija, sprejme enaindvajsetega junija tisoč devetsto šestinsedemdeset to konvencijo, ki se lahko imenuje Konvencija o tristranskih posvetovanjih o mednarodnih delovnih standardih, 1976:

1. člen

V tej konvenciji izraz »reprezentativne organizacije« pomeni najbolj reprezentativne organizacije delodajalcev in delavcev, ki imajo pravico do svobode združevanja.

2. člen

1. Vsaka članica Mednarodne organizacije dela, ki ratificira to konvencijo, se zaveže, da bo uporabljala postopke, ki zagotavljajo učinkovito posvetovanje o zadevah v zvezi z dejavnostmi Mednarodne organizacije dela iz prvega odstavka 5. člena med predstavniki vlade, delodajalcev in delavcev.

2. Narava in oblika postopkov iz prvega odstavka tega člena se v vsaki državi določita v skladu z njeno prakso po posvetovanju z reprezentativnimi organizacijami, če take organizacije obstajajo in če taki postopki še niso bili določeni.

3. člen

1. Predstavnike delodajalcev in delavcev za izvajanje postopkov, ki jih določa ta konvencija, prosto izberejo njihove reprezentativne organizacije, če take organizacije obstajajo.

2. Delodajalci in delavci so v telesih, v katerih potekajo posvetovanja, zastopani enakopravno.

4. člen

1. Pristojni organ je odgovoren za administrativno podporo pri postopkih, ki jih določa ta konvencija.

2. Med pristojnim organom in reprezentativnimi organizacijami, če take organizacije obstajajo, se sprejmejo ustrezni dogovori o financiranju potrebnega usposabljanja za udeležence v teh postopkih.

5. člen

1. Namen postopkov, ki jih določa ta konvencija, je posvetovanje o:

a) vladnih odgovorih na vprašalnike v zvezi s točkami dnevnega reda konference Mednarodne organizacije dela in vladnih pripombah k predlaganim besedilom, ki jih obravnava konferenca;

b) predlogih, ki se dajo pristojnemu organu ali organom v zvezi s predložitvijo konvencij in priporočil v skladu z 19. členom Ustave Mednarodne organizacije dela;

c) ponovni proučitvi v primernih časovnih presledkih neratificiranih konvencij in priporočil, ki še niso začeli veljati, zaradi presoje ukrepov, ki bi jih lahko sprejeli za spodbujanje njihovega izvajanja in ratifikacije;

d) vprašanjih v zvezi s poročili, poslanimi Mednarodni organizaciji dela v skladu z 22. členom Ustave Mednarodne organizacije dela;

e) predlogih za odpoved ratificiranih konvencij.

2. Da bi zagotovili ustrezno obravnavanje zadev iz prvega odstavka tega člena, posvetovanja potekajo v primernih časovnih presledkih, vendar vsaj enkrat letno.

6. člen

Če se po posvetovanju z reprezentativnimi organizacijami, če take organizacije obstajajo, oceni, da je primerno, pristojni organ izda letno poročilo o izvajanju postopkov, ki jih določa ta konvencija.

7. člen

Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.

8. člen

1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju.

2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic.

3. Po tem začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu registracije ratifikacije.

9. člen

1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po poteku desetih let po dnevu, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Odpoved začne veljati šele eno leto po dnevu registracije.

2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po poteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za nadaljnje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po poteku vsakega desetletnega obdobja.

10. člen

1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki mu jih pošljejo članice organizacije.

2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge prejete ratifikacije, jih opozori tudi na dan začetka veljavnosti te konvencije.

11. člen

V skladu s 102. členom ustanovne listine Združenih narodov generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov zaradi registracije vse podatke o vseh ratifikacijah in odpovedih, ki jih je registriral v skladu z določbami prejšnjih členov.

12. člen

Kadar meni, da je potrebno, Administrativni svet Mednarodnega urada za delo predloži Generalni konferenci poročilo o izvajanju te konvencije in prouči, ali je primerno na dnevni red konference uvrstiti vprašanje o spremembi celotne konvencije ali njenega dela.

13. člen

1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo v celoti ali delno spreminja, in če z novo konvencijo ni določeno drugače:

a) ratifikacija nove spremenjene konvencije, ki jo ratificira posamezna članica, zanjo ipso iure povzroči takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 9. člena, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati;

b) od dneva začetka veljavnosti nove spremenjene konvencije ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo.

2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.

14. člen

Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni.

Zgornje besedilo je verodostojno besedilo konvencije, ki jo je pravilno sprejela Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela na svojem enainšestdesetem zasedanju, ki je bilo v Ženevi in se je končalo dvaindvajsetega junija 1976.

V POTRDITEV TEGA sva to podpisala triindvajsetega junija 1976.

Predsednik konference
M. O´Leary l.r.

Generalni direktor
Mednarodnega urada za delo
Francis Blanchard l.r.

3 člen

Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

4. člen

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.

Št. 102-01/11-4/9

Ljubljana, dne 4. maja 2011

EPA 1742-V

Državni zbor
Republike Slovenije
dr. Pavel Gantar l.r.
Predsednik

KONVENCIJA št. 154

Konvencija o spodbujanju kolektivnega pogajanja

Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela, ki jo je v Ženevi sklical Administrativni svet Mednarodnega urada za delo in se je 3. junija 1981 sestala na svojem sedeminšestdesetem zasedanju, je ob ponovni potrditvi določbe Filadelfijske deklaracije o ’’svečani zavezi Mednarodne organizacije dela, da bo med narodi sveta podpirala programe, ki bodo dosegli … dejansko priznanje pravice do kolektivnega pogajanja’’, in ugotovitvi, da to načelo ’’velja za vse ljudi vsepovsod’’, ob upoštevanju ključnega pomena mednarodnih standardov, ki jih vsebujejo Konvencija o sindikalni svobodi in varstvu sindikalnih pravic, 1948, Konvencija o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, 1949, Priporočilo o kolektivnih pogodbah, 1951, Priporočilo o prostovoljni pomiritvi in arbitraži, 1951, Konvencija in priporočilo o delovnih razmerjih (javne službe), 1978, ter Konvencija in priporočilo o upravi za delo, 1978, ob upoštevanju želje po večjih prizadevanjih za uresničevanje ciljev teh standardov in še posebej splošnih načel, določenih v 4. členu Konvencije o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, 1949, in prvem odstavku Priporočila o kolektivnih pogodbah, 1951, ob upoštevanju, da morajo te standarde dopolnjevati ustrezni ukrepi, ki temeljijo na njih, in katerih cilj je spodbujanje svobodnega in prostovoljnega kolektivnega pogajanja, potem ko je sklenila, da sprejme nekatere predloge za spodbujanje kolektivnega pogajanja, ki je bila četrta točka na dnevnem redu zasedanja, in odločena, da se ti predlogi oblikujejo kot mednarodna konvencija, devetnajstega junija leta tisoč devetsto enainosemdesetega sprejela konvencijo, ki se v nadaljevanju imenuje Konvencija o kolektivnem pogajanju, 1981:

I. DEL: OBSEG IN POMEN IZRAZOV

1. člen

1. Ta konvencija se uporablja za vse gospodarske dejavnosti.

2. Obseg, v katerem se jamstva iz te konvencije uporabljajo za oborožene sile in policijo, se lahko določi z notranjo zakonodajo ali z notranjo prakso.

3. Za javne službe se lahko z notranjo zakonodajo ali z notranjo prakso določijo posebni načini uporabe te konvencije.

2. člen

V tej konvenciji izraz kolektivno pogajanje pomeni pogajanja med delodajalcem, skupino delodajalcev ali eno ali več organizacijami delodajalcev na eni strani ter eno ali več organizacijami delavcev na drugi strani za:

a) določanje delovnih pogojev in pogojev zaposlitve in/ali

b) urejanje odnosov med delodajalci in delavci in/ali

c) urejanje odnosov med delodajalci ali njihovimi organizacijami ter eno ali več organizacijami delavcev.

3. člen

1. Kadar notranja zakonodaja ali praksa priznava obstoj predstavnikov delavcev, kot določa točka b 3. člena Konvencije o varstvu in olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju, 1971, lahko notranja zakonodaja ali praksa razširi pomen izraza kolektivno pogajanje po tej konvenciji tudi na pogajanja s temi predstavniki.
2. Kadar na podlagi prvega odstavka tega člena izraz kolektivno pogajanje vključuje tudi pogajanja s predstavniki delavcev, omenjenimi v navedenem odstavku, se, kadar koli je potrebno, s primernimi ukrepi zagotovi, da zaradi teh predstavnikov ne bo oslabljen položaj organizacij delavcev.

II. DEL: NAČINI UPORABE

4. člen

Določbe te konvencije se uveljavijo z notranjo zakonodajo, če že niso drugače uveljavljene s kolektivnimi pogodbami, razsodbami ali na kakšen drug način, ki je v skladu z notranjo prakso.

III. DEL: SPODBUJANJE KOLEKTIVNEGA POGAJANJA

5. člen

1. Za spodbujanje kolektivnega pogajanja se sprejmejo ukrepi, prilagojeni razmeram v državi.
2. Cilji ukrepov iz prvega odstavka tega člena so:

a) kolektivno pogajanje naj se omogoči vsem delodajalcem in vsem skupinam delavcev v dejavnostih, za katere velja ta konvencija;

b) kolektivno pogajanje naj se postopoma razširi na vse zadeve iz točk a, b in c 2. člena te konvencije;
c) spodbuja naj se priprava pravil postopka, o katerih se dogovorijo organizacije delodajalcev in delavcev;

d) kolektivnega pogajanja naj ne ovira odsotnost pravil, ki urejajo potek postopka, ali nezadostnost ali neprimernost takih pravil;

e) organi in postopki za poravnavo delovnih sporov naj se zasnujejo tako, da prispevajo k spodbujanju kolektivnega pogajanja.

6. člen

Določbe te konvencije ne preprečujejo delovanja sistemov odnosov med delodajalci in delavci, v katerih potekajo kolektivna pogajanja v okviru poravnalnih in/ali arbitražnih postopkov ali institucij, pri katerih partnerji pri kolektivnem pogajanju prostovoljno sodelujejo.

7. člen

O ukrepih, ki jih državni organi sprejemajo za spodbujanje in pospeševanje razvoja kolektivnega pogajanja, se državni organi in organizacije delodajalcev in delavcev predhodno posvetujejo in sporazumejo, kadar koli je mogoče.

8. člen

Ukrepi, sprejeti za spodbujanje kolektivnega pogajanja, ne smejo biti zasnovani ali uporabljeni tako, da bi lahko ovirali svobodo kolektivnega pogajanja.

IV. DEL: KONČNE DOLOČBE

9. člen

S to konvencijo se ne spremeni nobena veljavna konvencija ali priporočilo.

10. člen

Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.

11. člen

1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju.

2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta bili pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic.

3. Nato začne ta konvencija za katero koli članico veljati dvanajst mesecev po dnevu registracije njene ratifikacije.

12. člen

1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po desetih letih od dneva, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Odpoved začne veljati eno leto po dnevu registracije.

2. Vsako članico, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po desetletnem obdobju iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi iz tega člena, konvencija zavezuje za nadaljnje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po vsakem desetletnem obdobju.

13. člen

1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki so mu jih poslale članice te organizacije.
2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice te organizacije o registraciji druge ratifikacije, ki mu je bila poslana, opozori članice na dan začetka veljavnosti.

14. člen

V skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov zaradi registracije vse podatke o ratifikacijah in odpovedih, registriranih pri njem, v skladu z določbami prejšnjih členov.

15. člen

Kadar se Administrativnemu svetu Mednarodnega urada za delo zdi potrebno, Generalni konferenci predloži poročilo o izvajanju te konvencije in prouči, ali je zaželeno, da na dnevni red konference uvrsti vprašanje o spremembi celotne konvencije ali njenega dela.

16. člen

1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki v celoti ali delno spreminja to konvencijo, in če z novo konvencijo ni drugače določeno:

a) nova spremenjena konvencija, ki jo ratificirajo članice, ipso iure pomeni takojšnjo odpoved te konvencije, ne glede na določbe 12. člena, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati;
b) od dneva začetka veljavnosti nove spremenjene konvencije ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo.

2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.

17. člen

Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni.

KONVENCIJA št. 173

Konvencija o varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca

Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca (Konvencija ILO št. 173) (MKVZDI), stran 277.

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z

O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VARSTVU ZAHTEVKOV DELAVCEV V PRIMERU INSOLVENTNOSTI NJIHOVEGA DELODAJALCA (KONVENCIJA ILO ŠT. 173) (MKVZDI)

Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca (Konvencija ILO št. 173) (MKVZDI), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 31. januarja 2001.

Št. 001-22-16/01

Ljubljana, dne 9. februarja 2001

Predsednik
Republike Slovenije

Milan Kučan l. r.

Z A K O N

O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VARSTVU ZAHTEVKOV DELAVCEV V PRIMERU INSOLVENTNOSTI NJIHOVEGA DELODAJALCA (KONVENCIJA ILO ŠT. 173) (MKVZDI)

1. člen

Ratificira se Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 173 o varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca (Konvencija ILO št. 173), sprejeta v Ženevi 23. junija 1992.

2. člen

Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi: Convention 173

Konvencija št. 173

K O N V E N C I J A

O VARSTVU ZAHTEVKOV DELAVCEV V PRIMERU INSOLVENTNOSTI NJIHOVEGA DELODAJALCA

Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela, ki jo je v Ženevi sklical Administrativni svet Mednarodnega urada za delo in se je 3. junija 1992 sestala na svojem 79. zasedanju, je poudarila pomen varstva zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca ter opozorila na s tem povezane določbe 11. člena Konvencije o varstvu plač, 1949, in 11. člena Konvencije o odškodnini z nesreče pri delu, 1925, in upoštevala, da se od sprejema Konvencije o varstvu plač, 1949, daje vse večji poudarek sanaciji insolventnih podjetij in da bi bilo zaradi socialnih in gospodarskih posledic insolventnosti treba storiti vse, kadar je mogoče sanirati podjetje in ohraniti delovna mesta, in upoštevala, da je bil od sprejema prej omenjenih standardov dosežen bistven napredek v zakonodaji in praksi številnih članic, kar je izboljšalo varstvo zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca, ter upoštevala, da bi bilo primerno, da konferenca sprejme nove standarde za zahtevke delavcev, in sklenila, da sprejme nekatere predloge za varstvo zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti njihovega delodajalca, kar je četrta točka dnevnega reda zasedanja, ter določila, da so ti predlogi v obliki mednarodne konvencije, sprejema triindvajsetega junija tisoč devetsto dvaindevetdeset to konvencijo, ki se imenuje Konvencija o varstvu zahtevkov delavcev v primeru insolventnosti delodajalca, 1992.

I. DEL – SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen

1. V tej konvenciji pomeni izraz “insolventnost“ stanja, zaradi katerih se v skladu z notranjo zakonodajo in prakso začnejo postopki za kolektivno poravnavo obveznosti do delodajalčevih upnikov iz premoženja delodajalca.

2. Po tej konvenciji lahko vsaka članica izraz “insolventnost“ razširi še na druga stanja, ko zahtevkov delavcev ni mogoče izpolnjevati zaradi finančnega položaja delodajalca, na primer, kadar se vrednost delodajalčevega premoženja spozna za nezadostno za utemeljenost začetka postopka za insolventnost.

3. Obseg, do katerega veljajo za delodajalčevo premoženje postopki iz prvega odstavka zgoraj, se določi z notranjimi zakoni, predpisi in prakso.

2. člen

Določbe te konvencije se uresničujejo z zakoni ali predpisi ali na kakršen koli drug način, ki je v skladu z notranjo prakso.

3. člen

1. Članica, ki ratificira to konvencijo, mora sprejeti bodisi obveznosti iz II. dela, ki zagotavlja varstvo zahtevkov delavcev s prednostno pravico, bodisi obveznosti iz III. dela, ki zagotavlja varstvo zahtevkov delavcev z jamstveno ustanovo, bodisi obveznosti iz obeh delov. Izbiro sprejetih obveznosti je treba navesti v izjavi ob ratifikaciji.

2. Članica, ki je sprva sprejela le obveznosti iz II. ali III. dela te konvencije, lahko kasneje z izjavo, poslano generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo, razširi sprejete obveznosti še na drugi del.

3. Članica, ki sprejme obveznosti iz obeh delov te konvencije, lahko po posvetu z najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev omeji uporabo III. dela na določene kategorije delavcev in določene gospodarske panoge. Te omejitve je treba posebej navesti v izjavi o sprejetju.

4. Članica, ki je omejila svoje obveznosti iz III. dela v skladu s tretjim odstavkom zgoraj, mora v prvem poročilu, ki ga predloži po 22. členu Ustave Mednarodne organizacije dela, navesti razloge za omejitve. V kasnejših poročilih mora dati informacije o kakršni koli razširitvi varstva iz III. dela te konvencije na druge kategorije delavcev ali druge gospodarske panoge.
5. Članica, ki je sprejela obveznosti iz II. dela in III. dela te konvencije, lahko po posvetu z najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev izloči iz uporabe tiste zahteve II. dela, ko so zavarovane po III. delu.

6. Ko članica sprejme obveznosti iz II. dela te konvencije, zanjo ipso iure prenehajo obveznosti po 11. členu Konvencije o varstvu plač, 1949.

7. Članica, ki je sprejela le obveznosti iz III. dela te konvencije, lahko preneha izpolnjevati obveznosti po 11. členu Konvencije o varstvu plač, 1949, glede tistih zahtevkov, ki so zavarovani po III. delu, in izjavo o tem pošlje generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo.

4. člen

1. Ta konvencija velja za vse delavce in za vse gospodarske panoge, upoštevaje izjeme, predvidene v drugem odstavku spodaj, in kakršne koli omejitve, določene v skladu s tretjim odstavkom 3. člena.

2. Pristojni organ lahko po posvetu z najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev izloči iz II. ali III. dela ali iz obeh delov te konvencije določene kategorije delavcev, predvsem javne uslužbence, zaradi posebne narave njihovega delovnega razmerja ali zaradi drugih vrst jamstev, ki jim omogočajo enakovredno varstvo, kot je zagotovljeno po tej konvenciji.
3. Članica, ki uporabi izjeme, predvidene v drugem odstavku zgoraj, mora v svojih poročilih po 22. členu Ustave Mednarodne organizacije dela sporočiti podatke o takšnih izjemah in jih utemeljiti

II. DEL – VARSTVO ZAHTEVKOV DELAVCEV S PREDNOSTNO PRAVICO
ZAVAROVANI ZAHTEVKI

5. člen

V primeru delodajalčeve insolventnosti je treba zahtevke delavcev, ki izhajajo iz njihove zaposlitve, zavarovati s prednostno pravico, tako da se izplačajo iz premoženja insolventnega delodajalca, še preden se izplačajo deleži upnikom brez prednostne pravice.

6. člen

Prednostna pravica zajema vsaj:

(a) zahtevke delavcev za izplačilo plač za predpisano obdobje, ki ne sme biti krajše od zadnjih treh mesecev pred insolventnostjo delodajalca ali pred prenehanjem zaposlitve;

(b) zahtevke delavcev za plačilo za dopust, ki izhajajo iz dela, opravljenega med letom, v katerem je prišlo do insolventnosti ali prenehanja zaposlitve, in v preteklem letu;

(c) zahtevke delavcev za denarna nadomestila za druge oblike plačane odsotnosti v predpisanem obdobju, ki ne sme biti krajše od zadnjih treh mesecev pred insolventnostjo delodajalca ali pred prenehanjem zaposlitve;

(d) izplačilo odpravnine delavcem ob prenehanju njihove zaposlitve.

OMEJITVE

7. člen

1. Z notranjimi zakoni in predpisi se lahko omeji varstvo zahtevkov delavcev s prednostno pravico na predpisano višino, ki ne sme biti nižja od socialno sprejemljive ravni.
2. Kadar je prednostna pravica za zahtevke delavcev tako omejena, se mora njena višina po potrebi usklajevati, da bi ohranila svojo vrednost.

STOPNJA PREDNOSTNE PRAVICE

8. člen

1. Z notranjimi zakoni in predpisi se mora zahtevkom delavcev določiti višja stopnja prednostne pravice kakor večini drugim prednostnim zahtevkom, še zlasti zahtevkom države in sistema socialne varnosti.

2. Kadar pa so zahtevki delavcev varovani z jamstveno ustanovo v skladu s III. delom te konvencije, se sme tako varovanim zahtevkom določiti nižja stopnja prednostne pravice kakor zahtevkom države in sistema socialne varnosti.

III. DEL – VARSTVO ZAHTEVKOV DELAVCEV Z JAMSTVENO USTANOVO

SPLOŠNA NAČELA

9. člen

Kadar delodajalec zaradi svoje insolventnosti plačila ni sposoben poravnati sam, se plačilo zahtevkov delavcev, ki jih imajo do svojega delodajalca in ki izhajajo iz njihove zaposlitve, zagotovi s posredovanjem jamstvene ustanove.

10. člen

Pri izvajanju tega dela konvencije lahko članica po posvetu z najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev možnih zlorab.

11. člen

1. Organiziranje, vodenje, delovanje in financiranje jamstvenih ustanov za plače je treba določiti v skladu z 2. členom.

2. Prejšnji odstavek ne preprečuje članicam, da glede na svoje posebne značilnosti in potrebe dovolijo zavarovalnicam, da zagotovijo varstvo, omenjeno v 9. členu, pod pogojem, da dajejo zadostno jamstvo.

ZAHTEVKI, KI JIH VARUJE JAMSTVENA USTANOVA

12. člen

Zahtevki delavcev, ki so varovani na podlagi tega dela konvencije, vključujejo vsaj:
(a) zahtevke delavcev za izplačilo plač za predpisano obdobje, ki ne sme biti krajše od zadnjih osmih tednov pred insolventnostjo delodajalca ali pred prenehanjem zaposlitve;

(b) zahtevke delavcev za plačilo za dopust, ki izhajajo iz dela, opravljenega v predpisanem obdobju, ki ne sme biti krajše od zadnjih šestih mesecev pred insolventnostjo delodajalca ali prenehanjem zaposlitve;

(c) zahtevke delavcev za denarna nadomestila za druge oblike plačane odsotnosti v predpisanem obdobju, ki ne sme biti krajše od zadnjih osmih tednov pred insolventnostjo delodajalca ali pred prenehanjem zaposlitve;

(d) izplačilo odpravnine delavcem ob prenehanju njihove zaposlitve.

13. člen

1. Zahtevki, ki so varovani na podlagi tega dela konvencije, se lahko omejijo na predpisano višino, ki ne sme biti nižja od socialno sprejemljive ravni.

2. Kadar so zahtevki tako omejeni, se mora predpisana višina po potrebi usklajevati, da bi ohranila svoje vrednosti.

KONČNE DOLOČBE

14. člen

Ta konvencija spreminja Konvencijo o varstvu plač, 1949, v obsegu, določenem v šestem in sedmem odstavku 3. člena zgoraj, vendar je ta konvencija še na voljo za ratifikacijo.

15. člen

Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.

16. člen

1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih registracije so registrirane pri generalnem direktorju.

2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta bili pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic.

3. Nato začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu, ko je bila ratifikacija registrirana.

17. člen

1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po preteku desetih let po dnevu, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Taka odpoved začne učinkovati šele eno leto po dnevu, ko je bila registrirana.

2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po izteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za naslednje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po izteku vsakega desetletnega obdobja.

18. člen

1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki so mu jih poslale članice organizacije.
2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge ratifikacije, ki mu je bila poslana, jih opozori na datum začetka veljavnosti te konvencije.

19. člen

Generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov vse podatke o vseh ratifikacijah in odpovedih, ki jih je registriral v skladu z določbami prejšnjih členov, zaradi registracije v skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov.

20. člen

Administrativni svet Mednarodnega urada za delo predloži Generalni konferenci poročilo o uporabi te konvencije, kadar koli meni, da je to potrebno, in prouči, ali je primerno na dnevni red konference uvrstiti vprašanje njene celotne ali delne spremembe.

21. člen

1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo v celoti ali delno spreminja, in če z novo konvencijo ni drugače določeno,

(a) nova spremenjena konvencija, ki jo ratificirajo posamezne članice, povzroči ipso iure takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 17. člena zgoraj, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati;

(b) od dneva, ko začne veljati nova spremenjena konvencija, ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo.

2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.

22. člen

Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni.

3. člen

V skladu s prvim odstavkom 3. člena Konvencije sprejema Republika Slovenija obveznosti iz III. dela Konvencije, ki zagotavljajo varstvo zahtevkov delavcev z jamstveno ustanovo.

4. člen

Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

5. člen

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.

Št. 540-01/00-20/1

Ljubljana, dne 31. januarja 2001

Predsednik
Državnega zbora

Republike Slovenije

Borut Pahor l. r.

KONVENCIJA št. 175

Konvencija o delu s krajšim delovnim časom

Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

U K A Z

O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O DELU S KRAJŠIM DELOVNIM ČASOM (KONVENCIJA ILO ŠT. 175) (MKDKDČ)

Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o delu s krajšim delovnim časom (Konvencija ILO št. 175) (MKDKDČ), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 31. januarja 2001.

Št. 001-22-11/01

Ljubljana, dne 9. februarja 2001

Predsednik
Republike Slovenije

Milan Kučan l. r.

Z A K O N

O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O DELU S KRAJŠIM DELOVNIM ČASOM (KONVENCIJA ILO ŠT. 175) (MKDKDČ)

1. člen

Ratificira se Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 175 o delu s krajšim delovnim časom (Konvencija ILO št. 175), sprejeta v Ženevi 24. junija 1994.

2. člen

Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi: Convention 175

Konvencija št. 175

K O N V E N C I J A O DELU S KRAJŠIM DELOVNIM ČASOM

Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela, ki jo je v Ženevi sklical Administrativni svet Mednarodnega urada za delo in se je 7. julija 1994 sestala na svojem 81. zasedanju, je upoštevala, da so za delavce, ki delajo krajši delovni čas, pomembne določbe Konvencije o enakem nagrajevanju žensk in moških za enako delo, 1951, Konvencije o diskriminaciji pri zaposlovanju in poklicih, 1958, ter Konvencije in Priporočila o enakih možnostih delavcev in delavk in njihovem enakem obravnavanju, 1981, in upoštevala, da sta za te delavce pomembna Konvencija o pospeševanju zaposlenosti in zaščita za primer brezposelnosti, 1988, in Priporočilo o politiki zaposlovanja (dodatne določbe), 1984, in se zavedala pomembnosti ustvarjalne in svobodno izbrane zaposlitve za vse delavce, gospodarske pomembnosti dela s krajšim delovnim časom, potrebe, da se v politiki zaposlovanja upošteva vloga dela s krajšim delovnim časom pri pospeševanju dodatnih priložnosti za zaposlitev, potrebe po zagotovitvi varstva delavcev, ki delajo krajši delovni čas, na področjih dostopa do zaposlitve, delovnih pogojev in socialne varnosti ter sklenila, da sprejme nekatere predloge glede dela s krajšim delovnim časom, kar je četrta točka dnevnega reda zasedanja, in določila, da so ti predlogi v obliki mednarodne konvencije, sprejema štiriindvajsetega junija tisoč devetsto štiriindevetdeset to konvencijo, ki se imenuje Konvencija o delu s krajšim delovnim časom, 1994:

1. člen

V tej konvenciji:

(a) izraz “delavec, ki dela krajši delovni čas“ pomeni zaposleno osebo, katere običajni delovni čas je krajši od delovnega časa primerljivih delavcev, ki delajo polni delovni čas;
(b) običajni delovni čas iz pododstavka (a) je lahko izračunan tedensko ali pa kot povprečje za določen čas zaposlitve;

(c) izraz “primerljivi delavec, ki dela polni delovni čas“ pomeni delavca, ki dela polni delovni čas:
(i) v enakem delovnem razmerju,

(ii) opravlja enako ali podobno vrsto dela ali poklica in

(iii) je zaposlen v istem obratu, ali če ni primerljivega delavca, ki dela polni delovni čas v tem obratu, v istem podjetju, ali če ni primerljivega delavca, ki dela polni delovni čas v podjetju, v isti panogi kot delavec, ki dela krajši delovni čas;

(d) delavci, ki delajo polni delovni čas in so postali delno brezposelni, to je, da se jim je kolektivno in začasno zmanjšalo število ur njihovega običajnega delovnega časa iz gospodarskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, se ne štejejo za delavce, ki delajo krajši delovni čas.

2. člen

Ta konvencija ne vpliva na ugodnejše določbe, ki veljajo za delavce, ki delajo krajši delovni čas, po drugih mednarodnih konvencijah o delu.

3. člen

1. Ta konvencija se nanaša na vse delavce, ki delajo krajši delovni čas; članica lahko po posvetovanju z reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev v celoti ali delno preneha uporabljati to konvencijo za določene kategorije delavcev ali podjetje, kadar bi uporaba konvencije zanje povzročila posebne probleme precejšnjega pomena.
2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in uporabi možnost iz prejšnjega odstavka, mora v svojih poročilih o izvajanju konvencije po 22. členu Ustave Mednarodne organizacije dela navesti vsako posebno kategorijo delavcev ali podjetij, ki so bila tako izvzeta, in razloge, zakaj se šteje, da je to bilo ali pa je še potrebno.

4. člen

Treba je sprejeti ukrepe, da se delavcem, ki delajo krajši delovni čas, zagotovi tako varstvo, kot je zagotovljeno primerljivim delavcem, ki delajo polni delovni čas, glede:

(a) pravice do organiziranja, kolektivnih pogajanj in nastopanja kot predstavniki delavcev;
(b) poklicne varnosti in zdravja;

5. člen

V skladu z notranjo zakonodajo in prakso se sprejmejo ukrepi, s katerimi bo zagotovljeno, da ne bodo delavci, ki delajo krajši delovni čas, samo zato, ker delajo krajši delovni čas, prejemali nižje osnovne plače, izračunane sorazmerno na podlagi ur, delovnega učinka ali akorda, kot jo prejemajo primerljivi delavci, ki delajo polni delovni čas in se njihova osnovna plača izračunava po isti metodi.

6. člen

Zakonske sisteme socialne varnosti, ki temeljijo na poklicni dejavnosti, je treba prilagoditi tako, da so delavci, ki delajo krajši delovni čas, deležni takih pogojev, ki so enakovredni pogojem primerljivih delavcev, ki delajo polni delovni čas; ti pogoji se lahko določijo v sorazmerju z delovnimi urami, prispevki ali zaslužki ali po drugih metodah v skladu z notranjo zakonodajo in prakso.

7. člen

Sprejmejo se ukrepi, s katerimi se zagotovi, da imajo delavci, ki delajo krajši delovni čas, enakovredne pogoje kot delavci, ki delajo polni delovni čas, glede:

(a) varstva materinstva,

(b) prenehanja zaposlitve,

(d) odsotnosti z dela zaradi bolezni, pri čemer se denarni prejemki lahko določijo v razmerju z opravljenimi urami dela ali zaslužkom.

8. člen

1. Članica lahko izključi delavce, ki delajo krajši delovni čas, katerih število delovnih ur ali zaslužek je pod določenimi spodnjimi mejami:

(a) iz obsega katerega koli od zakonskih sistemov socialne varnosti, omenjenih v 6. členu, razen za prejemke zaradi poškodb pri delu,

(b) iz obsega katerega koli od ukrepov, sprejetih na področjih, navedenih v 7. členu, razen glede ukrepov v zvezi z varstvom materinstva, ki se razlikujejo od ukrepov, zagotovljenih po zakonskih sistemih socialne varnosti.

2. Spodnje meje iz prvega odstavka morajo biti dovolj nizke, da ne izključujejo pretirano visokega odstotka delavcev, ki delajo krajši delovni čas.

3. Članica, ki uporabi možnost iz prvega odstavka, mora:

(a) občasno pregledati veljavne spodnje meje;

(b) navesti v svojih poročilih o izvajanju konvencije po 22. členu Ustave Mednarodne organizacije dela veljavne spodnje meje, razloge zanje in ali se proučuje progresivna širitev zaščite tudi na izključene delavce.

4. O določitvi, pregledu ali spremembi spodnjih meja, omenjenih v tem členu, se je treba posvetovati z najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.

9. člen

1. Sprejmejo se ukrepi, s katerimi se olajša dostop do učinkovitega in svobodno izbranega dela s krajšim delovnim časom, ki ustreza tako delodajalcem kot delavcem, če je zagotovljena zaščita iz 4. do 7. člena.

2. S temi ukrepi se zagotovijo:

(a) pregled zakonov in predpisov, ki lahko preprečujejo ali otežujejo dostop do dela s krajšim delovnim časom ali njegovo sprejetje;

(b) uporaba služb za zaposlovanje, kjer obstajajo, da pri svojih dejavnostih obveščanja in zaposlovanja ugotovijo možnosti za delo s krajšim delovnim časom in jih objavijo;
(c) da bo v politiki zaposlovanja posebna pozornost namenjena potrebam in željam posebnih skupin, kot so brezposelni, delavci z družinskimi obveznostmi, starejši delavci, delavci s posebnimi potrebami in delavci, ki se izobražujejo ali usposabljajo.

3. Ti ukrepi lahko vključujejo tudi raziskavo in obveščanje o stopnji, do katere delo s krajšim delovnim časom ustreza gospodarskimi in socialnim ciljem delodajalcev in delavcev.

10. člen

Kadar je to primerno, je treba sprejeti ukrepe v skladu z notranjimi zakoni in prakso, s katerimi se na podlagi svobodne odločitve zagotovi prehod z dela s krajšim delovnim časom na delo s polnim delovnim časom ali obratno.

11. člen

Določbe te konvencije se uresničujejo z zakoni ali predpisi, razen če se uresničujejo s kolektivnimi pogodbami ali kako drugače v skladu s prakso v državi. Pred sprejemom takih zakonov ali predpisov se je treba posvetovati z najbolj reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.

12. člen

Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.

13. člen

1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih registracije so registrirane pri generalnem direktorju.

2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta bili pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic.

3. Nato začne konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu, ko je bila ratifikacija registrirana.

14. člen

15. člen

1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki so mu jih poslale članice organizacije.
2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge ratifikacije, ki mu je bila poslana, jih opozori na datum začetka veljavnosti te konvencije.

16. člen

17. člen

18. člen

1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo v celoti ali delno spreminja, in če z novo konvencijo ni drugače določeno,

(a) nova spremenjena konvencija, ki jo ratificirajo posamezne članice, povzroči ipso iure takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 14. člena zgoraj, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati;

(b) od dneva, ko začne veljati nova spremenjena konvencija, ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo.

2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.

19. člen

Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni.

3. člen

Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

4. člen

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije –

Mednarodne pogodbe.

Št. 101-01/00-11/1

Ljubljana, dne 31. januarja 2001

Predsednik
Državnega zbora

Republike Slovenije

Borut Pahor l. r.

KONVENCIJE MOD, KI JIH JE RATIFICIRALA RS

KONVENCIJE MOD, KI JIH JE RS NASLEDILA Z AKTOM O NOTIFIKACIJI:

Potrebujete pomoč ?