fbpx
Uradne ure: Pon. - Sre. : 8:30-11:00 h 08 / 20 52 683
sops@siol.net

Delodajalske organizacije razumejo jezik denarja. A zgolj zase.

Pred dobrimi tremi tedni sem med novicami ujela članek, da si GZS in OZS želita, da bi delo zbornic plačevali tudi »zastonjkarski« nečlani.

V GZS in OZS si prizadevajo, da bi z nekakšnim prispevkom obremenili tudi podjetja, ki niso člani nobene od reprezentativnih zbornic. Sedanja ureditev po njihovem ni poštena, saj imajo korist od njihovega dela tudi tisti, ki ne prispevajo ničesar.

Odkar je članstvo v zborničnem sistemu prostovoljno, so se prihodki zbornic – predstavnikov delodajalcev, prepolovili. Morda je tudi to eden izmed razlogov, da stegujejo lovke po sredstvih delavcev, ki jim de facto in de iure ne pripadajo…a o tem v kakšnem drugem članku.

Ob tem velja poudariti, da sindikati vseskozi, že od osamosvojitve naprej (enako tudi v prejšnjem politično-ekonomsko-pravnem sistemu), delujemo na prostovoljni osnovi, torej nam umetnost eksistencialnega boja, v dobrobit članstva, kljub članarinskem deficitu, ni tuja.

Še več, sindikat obrti od svoje ustanovitve deluje na tržni osnovi, prihodki na trgu namreč znašajo več kot 70 % vseh prihodkov, ki jih sindikat nameni za izvajanje svojega osnovnega poslanstva in dejavnosti, v dobrobit vseh zaposlenih v obrti, podjetništvu in drobnem gospodarstvu! Tozadevno problematiko (članarinskega deficita in zastonjkarstva) smo večkrat obelodanili predstavnikom delodajalskih organizacij, tekom pogajanj za spremembe in dopolnitve kolektivnih pogodb, pa nekega resnega posluha za izzive, s katerimi se sooča socialni partner, ni bilo.

Odprava »zastonjkarstva«

Spomnimo, Sindikat obrti in podjetništva Slovenije je decembra 2018, v sporazumu, ki smo ga podpisali SOPS kot predstavnik delavcev ter ZDOPS in OZS kot predstavnika delodajalcev v obrti in podjetništvu, predlagal skupno akcijo v obliki naslovitve pisne pobude državi, da se »zastonjkarstvo« enkrat za vselej odpravi, saj gre dejansko za nepravično ureditev na vseh ravneh. Zakaj nepravično (tokrat z omejitvijo in vpogledom v sindikalno delovanje)? S statusom reprezentativnega sindikata se hočeš – nočeš – moraš, pogajati za zvišanje plač in bonitet vseh zaposlenih, ne glede na to, ali gre za člana ali ne.

Tisti člani, ki jih »odlikujeta« preračunljivost in sebičnost, bodo rekli »zakaj bi bil član sindikata, ko pa sem lahko nečlan in koristim skoraj enake bonitete kot članstvo«? (*opomba : seveda v smislu kolektivnega dogovarjanja, vse druge bonitete članstva, kot je brezplačna pravna pomoč, zastopanje na sodišču, različna svetovanja in izobraževanja, ipd., nečlanu niso na voljo), pri tem pa prihranim 8 EUR na mesec (ali kakšen cent več).

Od podpisa v decembru 2018, kjer smo se v SOPS zavzeli, da bi s skupnimi social-partnerskimi močmi uporabili racionalne argumente zoper državo ter dosegli pravičnejšo ureditev (tako ureditev, ki bi kljub prispevku omogočala delodajalskim organizacijam zastopanje članstva v bipartitnem socialnem dialogu; delodajalske organizacije z obveznim članstvom namreč v skladu s konvencijo Mednarodne organizacije dela (ILO) ne morejo zastopati članstva v bipartitnem socialnem dialogu), je minilo veliko časa. Kaj se je zgodilo ? Solistična akcija, copy paste varianta predloga, a zgolj za delodajalske organizacije. Tovrstne solistične akcije vzklijejo zaradi preživetvenega nagona, zato jih ne gre niti toliko obsojati (v kolikor ne bi bilo v ozadju že podpisane skupne zaveze za popolnoma enako stvar; z eno samo spremembo – v dobrobit vseh socialnih partnerjev). Iz povedanega lahko mirne vesti zaključimo; delodajalske organizacije razumejo jezik denarja, a zgolj zase.

Delodajalske organizacije očitno ne potrebujejo partnerjev na bipartitni ravni, taki načelni partnerji so moteči element v njihovem sožitnem delovanju z vlado in državo (ki jim mimogrede naloži vsak mesec nov davek ali pa nov predpis). (*Opomba: o potrditvi pristne angažiranosti sindikata obrti, da bi ponovno pristopili k pogajanjem za sklenitev kolektivne pogodbe dejavnosti ter odzivnosti partnerjev, v naslednjem članku.)

Potrošni material

Sicer pa bi nekoliko cinično lahko rekli; več predpisov obstaja, bolj bodo podjetniki in obrtniki potrebovali zbornico za razlago in pomoč pri posameznih birokratskih pasteh in novih zahtevah napram državi.

Primeroma; na 17. Forumu obrti in podjetništva so obrtniki in podjetniki vladi predstavili letošnje zahteve, ki jih Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije piše že od l. 1991.

Med ključnimi letošnjimi zahtevami so razumljivo potrebe po spremembah na trgu dela, predvsem večja prožnost (lažje odpuščanje), zdravstvenega, davčnega in izobraževalnega sistema ter izboljšanje poslovnega okolja z odpravo administrativnih ovir.

Delodajalci potrebujejo samo državo oz. ministre in druge vladne apartčike, s katerimi bodo na papirju urejali vse pravice in obveznosti, tudi delavcev.

Na papirju se bo urejalo potrebe gospodarstva, koliko in za kaj bomo trošili, kaj in koliko proizvajali, ob tem pa povsem lagodno izpustili najpomembnejši vidik – življenje. Potrebe ljudi (sic!), potrošnikov, delavcev, vajencev, osnovnošolcev, ki se šele odločajo o nadaljnji poklicni poti, ipd., torej o vseh tistih, na katerih je potrebno graditi sistem in na katerih sistem temelji ali pa pade.

Vrednosti delavcev v očeh delodajalcev in njihovih predstavnikov niti ni vredno komentirati; vsi vemo koliko nam pomeni potrošni material.

Hudič je v podrobnostih

Hudič se skriva samo v podrobnostih, in podrobnost je ta, da delavcev (sploh dobrih) že sedaj primanjkuje, rodnost je zaskrbljujoče nizka (32-36 tisoč živorojenih po 2. svetovni vojni, nato okrog 30 tisoč do leta 1980 in padec na vsega 17 tisoč v letu 2003; trenutno okrog 21 tisoč. Glede na projekcije prebivalstva se do leta 2030 pričakuje padec števila živorojenih na okrog 16-18 tisoč; vir : Demografska slika Slovenije Jože Sambt, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, Strokovni posvet Rodnost v Sloveniji, Ljubljana, 22. 6. 2017)

Zato govoriti »naša zbornica ima podobno poslanstvo, status in naloge kot zbornice v Avstriji, Nemčiji,…, kjer pa je članstvo v zbornicah brez izjeme obvezno«, ni najbolj pošteno. Zbornice v omenjenih državah so spoštovanja vredne, gradijo in utrjujejo socialni dialog na bipartitni in tripartitni ravni, so podpisnice kolektivnih pogodb dejavnosti in panog.

Koliko koristi imajo člani od osnovnega poslanstva zbornice, pričajo številke; samo če primerjamo dostopne podatke, koliko je bilo članov do novele obrtnega zakona in koliko po noveli obrtnega zakona ter referendumu med člani leta 2013, se zahteva zbornic po subvencioniranju zdi povsem upravičena.

Gospodarski model na minimalni plači

Socialni dialog v tem trenutku lahko primerjamo s plutjem velike ladje – ko dobi tak (negativni) zagon, je spreminjanje smeri težko in dolgotrajno. Gospodarskega modela in uspešnosti v državi ne moremo graditi samo na minimalni plači. Analize pa vendarle kažejo, da se omenjeno brez jasne vizije, lahko izkaže kot sredstvo in pot, ki le podaljšata agonijo in povzročata destrukcijo vrednote dela; če primerjamo porušeno razmerje minimalna plača – povprečna plača – socialni transferji – davčna politika, po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da minimalna plača ne vpliva na stopnjo zaposlenosti, vpliva na stabilnost agregatnega povprašenja preko kupne moči in hkrati se vsaj desetletje ne soočamo več z inflacijskimi pritiski. V kolikor bo gospodarski model temeljil na razmišljanju, da je vsaka pravica odveč, zgoraj omenjena razmerja pa ostala na približno enakem nivoju,  bo to dolgoročno negativno vplivalo na produktivnost, s tem na konkurenčnost, posledično pa tudi na splošni gospodarski status Slovenije v globaliziranem svetu.

Ana Čermelj, generalna sekretarka SOPS